»Zakaj nenehno delam in kako naj samo sem, je izhodiščno vprašanje, ki si ga je ob pripravi razstave Brezčas zastavljala fotografinja Emina Djukić.«
»Šolska razstava je eno, ker pa je ta vendarle kurirana, pa se pojavi stik z naslednjim korakom, se pravi z vstopom na trg, z življenjem po akademiji.«
»To je nujen del pedagoškega izobraževalnega procesa.«
»Druga stvar je naučiti se kolektivnega sodelovanja.«
»Podobno kot lani pa odpira drugo pozicijo razstave. Velikokrat imamo namreč težavo z utemeljevanjem, ker gre za šolsko razstavo, ampak smatramo, da to ni več samo šolska razstava.«
»Sontagova pove, da nam fotografski aparat daje lažni občutek soudeleženosti v svetu, občutek nadzora, obvladovanja situacije, zbiranja sveta.«
»Odzivi so zelo dobri, da je razstava celo boljša kot lanska. Podobno kot lani pa odpira drugo pozicijo razstave.«
»Tudi sama sem bila vključena v pripravo razstave. Najprej je bilo treba oddati vse predmete, sodelovala sem tudi pri popisu. Občutek sem imela, da sem stalno nekako vpeta, čeprav roko na srce osrednje delo so opravili profesionalci. Ko pogledujem tole razstavo, lahko rečem, da sem pretresena in ganjena. Bom pa v miru enkrat prišla sama in si jo v miru ogledala. Razstava je resnično bogata, kakovostna.«
»Vsako delo, ki ga dobimo v obravnavo, najprej natančno pregledamo. Pristop je vedno enak. Vsako sliko je vedno treba najprej natančno pregledati in analizirati z različnimi naravoslovnimi metodami. Pri mojstrovinah, kot je ta, uporabimo absolutno vse metode, ki so nam na voljo tako v tujini kot doma. Tako pridobimo podatke, na podlagi katerih pripravimo konservatorsko-restavratorski načrt, ki pa ga med samim delom po potrebi prilagajamo sprotnim ugotovitvam.«
»Njeno veliko mojstrstvo in magijo njenih del prepozna Smole v na videz nepomembnem dogodku, kjer je najprej odkrila veliko željo, ki jo je odvedla v brezčas, ta pa ji je povedal smer in pokazal način, kako naj gleda, da je bleščava iluzij ne odvrne od cilja.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju